Leta 2001 sem se udeležil podiplomskega študija olimpizma v grški Olimpiji. Ko je dekan dr. Kostas Georgiadis ob zaključku študija vprašal, kdo misli, da se bodo igre v naslednjih desetletjih končale, sem bil edini med 30 nadobudnimi strokovnjaki, ki je dvignil roko.
Leta 2005 sem doktoriral na FF z naslovom "Etične dileme športa v kontekstu sodobnega olimpizma."
Istega leta sem bil tudi gost in vabljeni mladi predavatelj na 100. obletnici britanskega olimpizma. Predavanje sem zaključil s citatom...
»Končno, čeprav se praksa Imperija nenehno kopa v krvi, je koncept Imperija vedno posvečen miru – večnemu in univerzalnemu miru zunaj zgodovine.«[1]
Igre se seveda niso še končale, postale so velik posel in oder, preko katerega se svetu podajajo sporočila globalistov ... izteka pa se ideja olimpizma, saj Pariz 2024 kaže popolnoma izrojeno sliko in brezsramno nagovarja preko otvoritvenega rituala:
Na glavo obrnjena dvignjena olimpijska zastava: Kar lahko beremo kot vojaški klic na pomoč, ali pa protest.
LED lučke namesto ognja: Ognja, ki se prižge v grški Olimpiji s pomočjo sonca, ni. Torej ni povezovalnega elementa, ki s prenosom plamenice veže zgodovino do sedanjosti. Pretrgana je vez, ki se je spletla ob prenosu plamenice skozi države, na poti do Francije... gledamo fukujamovski konec zgodovine... če ni zgodovine, tudi naravnega človeka z dušo ni... Gre za umetno svetlobo. Umetno inteligenco... skratka gledamo umetnino, inštalacijo na odru sveta... odvezani smo etike, šteje le še estetika in ... genetika kot eugenika transhumanizma...
in s predstavo totalnega razvrata uprizori zadnjo večerjo in ples do mrtvega ...
Sam nisem presenečen nad aktualnim stanjem, ker je bilo pričakovano. Tudi London 2012 je v otvoritveno slovesnost kodiral jasna sporočila, ki so nam 7 let kasneje dobesedno vzela dih. V Pekingu 2008 so dali jasno vedeti, da lahko nadzorujejo vreme in na nebo narišejo, kar želijo. Bi pa rad podal nekaj misli, ki sem jih zapisal pred 20. leti. Iz dveh razlogov. Prvič, ker menim, da je dobro poznati kako se je športno-filozofska stroka soočala s kritiko olimpijskega gibanja, ki ga je seveda tudi sama ustvarila in negovala ves čas. In drugič, ker bom v jeseni ponudil drugačen pristop k športu, ki je usmerjen k razvoju živjenjskih veščin in relativizira ter v drugačen okvir postavlja športni rezultat, krepi osebnostno rast in doživljajsko kakovost.
Sledi izsek iz knjige Etika športa: manifest za 21. stoletje, izdane 2007.
Olimpijska listina: Temeljna načela
T2) Olimpizem je življenjska filozofija, ki v harmonično celoto povezuje vrednote telesa, volje in duha. Olimpizem si prizadeva s povezovanjem športa in kulture ter vzgoje ustvariti način življenja, ki bi temeljil na veselju, izvirajočem iz napora, na vzgojni vrednosti dobrega vzgleda in na spoštovanju splošnih osnovnih etičnih načel.
T6) Cilj olimpijskega gibanja je vzgajati mladino s pomočjo športa in tako pomagati graditi miren in boljši svet brez diskriminacije in v olimpijskem duhu, kar je mogoče doseči le z medsebojnim razumevanjem v duhu prijateljstva in fair playa.
DILEME OLIMPIZMA DANES
Kako analizirati olimpizem, je osrednji izziv tega poglavja. Razteza se od superstrukture idej, institucije in ekonomske organizacije, vse do telesne prakse. Na institucijski ravni, sledeč Eichbergu, lahko govorimo o oligarhični in monopolistični organizaciji, kjer prevladujejo funkcionarji zahodne kulture. Z ekonomskega stališča in za odrsko zaveso prevladujejo komercialni, korporativni in medijski interesi. Športni program je praktično sestavljen iz športov zahodne tradicije in mnogo ekscesov ter patologij je posledica naštetih okoliščin in produkcijske orientiranosti. Veliko kritikov olimpijskega gibanja se ukvarja tudi z okoljskimi vprašanji, varovanjem človekovih pravic in poglabljanjem prepada med revnimi in bogatimi državami ter tudi znotraj držav gostiteljic. Allan Tomlinson (2004) poziva k reviziji retorike Mednarodnega olimpijskega komiteja in zahteva odkrito priznanje fantazij o diznifikaciji iger. Tematski parki in tovarne zabave, hočeš nočeš, so globalno zanimive za mlade potrošnike. Slej ali prej bodo prepoznali olimpijsko zabavo, kar se kaže že v popularnosti športnih virtualnih iger in bodo prihajali še bolj množično. Brez njih, mladine namreč, so olimpijske igre brezdušni sodobni tematski park. To je način, kako ohraniti ugled MOK, saj so simboli in dejstva, na katerih sloni, sporni takoj, ko se pojavijo drug ob drugem.
Spektakelizacija športa odpira tudi podobnosti športnega in umetniškega nastopa.[3] Vse dokler so ljudje fascinirani in navdušeni, se ne sprašujejo, kaj stoji za tem. Tragična usoda nastopajočega tako postane del mita, športnega ali umetniškega. Umirati na igrišču, dobesedno, je izkaz in dokaz resnosti in zavzetosti, ki jo je nastopajoči posvetil dejavnosti. To fascinira publiko. Ne gre več samo za igro, temveč pravi boj, ki ga gledamo z varne razdalje in se voajersko naslajamo. To ni šport, temveč umetnost, osvobojena etičnih omejitev. Gre za izraz posameznikovega življenjskega nazora, osebne filozofije. Gre za eksistencialno odločitev, ki se uteleša pred publiko. Smisel življenja, športnega seveda, je tako postavljen pred izziv. Ne bi smeli podcenjevati moči mitologije, še posebej, če je naše stališče postmoderno oziroma postolimpijsko. Olimpijska mitologija je lahko možnost za pobeg iz racionalne kletke produktivnosti in, paradoksalno, reproduktivni mehanizem same ideje o stalnem napredku, produkciji in potrošnji.
Loland[4] prevprašuje sistemsko raven olimpijskega športa. V ta namen je razvil zelo zanimivo tezo o ranljivosti, ki se nanaša na družbeno logiko vrhunskega športa in njegove zahteve do nastopanja. Ob tem nam ponudi nekaj izhodov iz takih razmer. Eden izmed njih je osvoboditev športa represivnih sil tehnološke, biološke in moralne odličnosti. Morda je prišel čas za novega olimpijca, ki, osvobojen biološke danosti in moralne odličnosti, podira rekorde, in to ne glede na kolateralno škodo. Druga možnost obravnave vrhunskega športa govori o degeneriranem družbenem sistemu, ki temelji na nezdravi tekmovalnosti, sebičnih interesih in slepi veri v neomejeno rast. Nazadnje pa Loland ponudi še možnost prevlade novih športov, ki niso podrejeni ideji citius-altius-fortius, kjer relativno nenatančni merski postopki tehnično in taktično zapletenega nastopanja ne dovoljujejo standardizacije (na primer deskarski športi na snegu in vodi itd.). Čeprav, pri tem bi pričakovali doslednost s konceptom ekozofije, ki jo športu ponuja Loland, tudi ta alternativa ne vodi k prevrednotenju oziroma razvrednotenju tekmovalnosti, ki deluje predvsem destruktivno na socialno okolje.
Damkjaer[5] ponuja svoj pogled na estetizacijo športa. Razlikuje med modernimi in postmodernimi športi. V moderni je šport pod močnim vplivom moralnega idealizma, ki predpostavlja nekakšno univerzalno referenco. Nasprotno pa postmoderni svet prepoznava mnogo različnih perspektiv in tako daje legitimnost mnogim športom, ne zgolj olimpijskim. Pojavnost dopinga je dober primer, ki ga lahko obravnavamo z obeh pozicij in sledimo različni argumentaciji. Ideja te vrste dekonstrukcije je zamenjava gledišča razumevanja in analize, ki gre od družbeno-etičnega k estetskemu. Postmodernizem daje športniku pravico, da sledi preseganju, da zvede dejavnost do ekstrema in ob tem ne dovoli morali, da bi pokvarila sliko. Olimpijskemu športu pa je usojeno, da je moderen. Preprosto, šport ni umetnost in ne more transcendirati prek svojega bistva. To bi pomenilo, da šport izgubi smisel. Še več, če je res tako, potem imamo opravka z vrojenim protislovjem, ki ga lahko razrešimo samo na en način, ali pa ga sprejmemo kot neizogibnega. Ali razpustimo vrhunski tekmovalni šport (kot je storil Teodozij) ali pa pogoltnemo grenko pilulo resnice o človekovi naravi in olimpijskim igram vzamemo olimpizem ter pustimo, da gredo svojo pot.
»Če je to res, da je edina hiba olimpijskih iger olimpizem sam, potem lahko zahtevamo večjo intelektualno in politično predanost pri preoblikovanju njegove trenutne oblike soudeleženosti. Še vedno pa ostaja vprašanje: ali je boj za olimpijske igre sploh še kaj vreden?«[6]
Carrington poziva k sistematični in trajni kritični obravnavi olimpijske ideje. Dejstvo, da olimpizem sploh ne naslavlja olimpijskih iger kot eno od izhodišč, v središče pozornosti postavlja prav vprašanje, kdo potem še potrebuje olimpizem. Ozaveščanje in sanjarjenje o enakosti, človekovih pravicah, okoljevarstvu, multikulturnosti in družbi miru bosta med nami še dolgo potem, ko olimpizma ne bo več. O nečem pa smo trdno prepričani: športniki zagotovo ne uporabljajo svojih teles, da bi dosegli te plemenite cilje. Če res verjamemo, kar priporoča olimpizem, da je tekmovanje naravno stanje, potem moramo na drugi strani priznati, da je tudi sodelovanje najmanj toliko naravno oziroma da tekmovanje predpostavlja sodelovanje.[7]
Za potrebe tega olimpijskega ekskurza in z namenom nadaljnjega študija olimpizma kot prevladujoče športne ideologije naj končamo z mislijo, ki nas intelektualno izziva in kar kliče po zavzemanju stališča do obravnavane tematike.
»Resnično, najboljši indikator na svetovnem kulturnem polju, da smo pripravljeni za mir in enakost, da olimpizem in njegove mnogokrat citirane vrednote končno prevzamejo prestol, je izginotje olimpijskih iger.«[8]
Preden prepustimo domišljiji bralca, da premisli prihodnost olimpijskega gibanja in prisotnost Olimpijskih iger, naj opomnimo le, da so igre v veliki meri odsev naše kulture. Morda bi bilo bolje, da bi se tako Wamsley kot drugi anti-olimpijci, vprašali, kako lahko vplivamo, da se tako igre kot cel svet in mi z njim malo drugače zavrtimo: malo počasneje, malo bolj skromno in prijazno, bolj humano!? Seveda pa s tem prevzamemo del odgovornosti na svoja pleča, čemur pa se mnogi izogibajo, češ, da to ni njihov problem in s prstom kažejo na druge, ne da bi prepoznali, da sta pasivnost ali nekonstruktivnost ravno tako zgovorni. Kaj šele, da bi prepoznali, da se njihov ego in še kaj drugega napaja ravno iz tega, čemur se upirajo in zavračajo? To prepoznanje je ključno in globoko zareže v znanstveno kredibilnost posameznika, ki pa šele ob tem dobi priložnost za zavestni in dosledni angažma pri odgovornem spreminjanju obstoječe olimpijske paradigme; bodisi ostane v igri in od znotraj deluje korekturno, ali pa izzven sistema zavzame kritično in destruktivno držo, ki jo lahko uravnovesi s ponujenimi alternativami, če je tega sposoben.
Sloterdijk[9] pravi, da se upanje, ki pravi, da se lahko naučimo prav v zadnjem hipu najslabšega možnega scenarija, komaj kaj razlikuje od obupa nad našo zmožnostjo učenja nasploh. Kaj vse se mora še zgoditi, da bomo pripravljeni ustvariti nov svetovni red? Z besedami Sloterdijka: kako velika mora biti katastrofa? Ali ni šport idealen primer take logike? Poškodba in proces rehabilitacije sta sprejeta kot del etosa prave tekmovalnosti. Številni športniki vedno znova premagujejo poškodbe in okvare zaradi pretreniranosti, ekstremnega, za rezultat prizadevajočega si pristopa, zaradi telesnega trka z drugim športnim telesom, vse do tiste zadnje športno usodne poškodbe. Zdi se, da ne obstaja kvantitativna meja resnosti poškodbe, ki bi določala didaktično merilo in potegnila ključno potezo, preden je škoda prehuda. Najbolj običajen odziv nam kaže, da se športnik zaveda tveganja, čuti naraščajočo napetost in ne zbere poguma, da bi se umaknil s steze in rekel: »Dovolj!« Ne, raje gre naprej, tvega poškodbo, in ko se zgodi, slišimo besede odrešitve: »Saj sem vedel! Moral bi se ustaviti prej.« Da pa še enkrat pokažemo na avtoriteto športne tekmovalne kulture in mitologije, je ravno poškodba dokaz prave predanosti etosu in mnogokrat le še okrepi športno identiteto. Kdo pa bo verjel edinemu preživelemu bojevniku, ki se je iz bitke vrnil brez praske, da je res bil tam in da se je boril?
AKTIVNI PRINCIP ... (to je prepis zadnjega poglavja iz omenjene knjige)
Vsako človeško skupnost obvladujejo določene paradigme, ki delujejo kot najbolj temeljni vzorci usmerjanja ključnih odnosov med ljudmi in seveda tudi do narave. Šport, kot ga poznamo v anglo-ameriški ter evropski kulturi, v večini primerov pooseblja paradigmo napredka, rasti, nagrajevanja zmage nad drugimi in je podrejen instituciji, ki z njim upravlja, ga standardizira in na mnoge načine kolonizira, da omogoči ohranjanje pozicije moči vodilnih družbeno-političnih struktur. Paradigma telovadbe in telesne kulture je bila izrinjena pod pretvezo liberalnih političnih parol, saj je politični aparat dejansko uporabljal moč telesnega diskurza za svoje potrebe vzdrževanja nacionalne identitete. Šport, ki je na začetku pomenil osvoboditev, se zdaj kaže kot tiran, ki služi še večjemu tiranu, profitu. In seveda se zopet kaže nova pot, ki ni ne telovadba, kot so jo poznali naši starši in ne šport, kakršnega gledamo; vsebuje pa elemente obeh.
Sedaj, ob zaključku, vidimo, da delo ni popolno, niti ni zaključeno. Mnogo je še nedokončanih misli, ki zahtevajo nadaljnji študij in umestitev, ki omogoča jasno sliko v širšem kontekstu in hkrati zadovolji filozofski globini. Kakor koli, nismo si prizadevali za odličnost v filozofskem jeziku in metodoloških zahtevah. Nam vrh filozofskega dela ne pomeni sistematične razlage sveta, v katerem živimo, in našega mesta v njem, temveč spoznanje, da smo soodgovorni za situacijo, kakršna je, da se zavemo, da moramo delovati in da delujemo.
Mnogo je alternativ, da soustvarjamo našo skupno prihodnost. Niti ni najbolj pomembno, da natančno vemo, katero izbrati, dokler vemo – čutimo – čemu nasprotujemo. Kar šteje, je doslednost delovanja z našim notranjim prepričanjem, ki pa ga moramo vedno znova preverjati in potrjevati. Namreč, ni izhoda in ni pogleda, ki bi bil razbremenjen vseh interesov. Enostavno, po tehtnem premisleku moramo zavzeti stališče in delovati v skladu z njim. In da bi ohranili dostojanstvo, moramo biti pripravljeni skromno priznati človeško nedoraslost in prilagoditi naša prepričanja volji do moči. Nič namreč ne škoduje bolj naši situaciji kot prepoznavanje katastrofalnih okoliščin, ob katerih ostanemo pasivni zaradi naše parazitske narave.
V tem duhu bomo nadaljevali z angažiranim razvojem nove igralno-športne kulture, ki odvrže strukturne spone tekmovanja. Ne bomo se šli opozicije, saj s tem krepimo pozicijo. Ponujamo svojo alternativo, ki se zaveda, da mora delovati tudi korekturno na obstoječi sistem, če želi doseči tisto, k čemur teži. Na začetku smo gibanje opredelili kot vseprisotni princip, ki ne pozna meja. Na tak način moramo razumeti tudi naše bivanje in udejstvovanje. Meje našega telesa niso meje kože ali obleke. Naše telo se razteza v prostor in prostor globoko posega v naše telo; pravzaprav je telo prostor, ki omogoča pogled navznoter ali pa navzven. Če nič drugega se z vsakim dihom zbližamo z drugimi, saj dihajo taisti zrak. V novi igralno-športni kulturi razmišljamo na način, ki pravi, da imamo notranje telo in zunanje telo. Notranje telo je tisto, ki ga običajno zaznavamo kot lastno telo in ga dejansko omejuje koža in je kot določena forma bistvenega pomena za bivanje nasploh, zunanje telo pa je vse drugo okoli nas. Samo na tak način lahko sklenemo mir s celoto in sprejmemo odgovornost, ki je v naših močeh. To nas pripelje do pristopa, ki nam narekuje sledeč življenjski nazor:
»Meje mojega telesa niso omejitve, pri katerih preneham obstajati. To so le omejitve, pri katerih pričnem bivati.«[10]
Ključnega pomena, da nova igralno-športna kultura zaživi je torej zaupanje v samega sebe in druge na način, ki dopušča, da se igrivo prepustimo soustvarjanju gibalno-igralnega okolja ter s tem dovolimo, da telo intuitivno predlaga, kako se učiti novih gibanj in kako nenehno na novo odgovorno vzpostavljati odnos celote. Na tak način omogočamo, da partner, rekvizit ali pripomoček postanejo naša druga narava. S tem se odpremo enosti, nerazdvojenosti telesa in duha, kjer ni prostora za 'zavest o', ki bi nas vzpostavljala nasproti, temveč gre za zavest, ki je hkrati zavest o sebi in okolju, v katerem se nahajamo ter kako ga soustvarjamo; zavest odnosa, ki je vselej utemeljena v etičnem kontekstu celote. Skrb za celoto je torej tisto, kar daje temeljno etično naravnanost v novi igralno-športni kulturi in ta skrb ni nič drugega, kot siceršnja socialno-ekološka orientiranost v globaliziranem svetu. Okolje v katerem smo, ne more biti statično in konceptualizirano kot nekaj vnaprej danega in samoumevnega. Vsako okolje je rezultat odnosov med subjekti in/ali objekti, ki se v njem nahajajo in je vedno vpeto še v neko širše okolje, ki določa njegov pomen celote. Okolje je torej inherentno nanašajoči se prostor, kjer je subjekt vselej aktivni deležnik same strukture in intence.
Sprejeti moramo pristop, ki pravi, da je okolje v katerem se nahajamo narejeno in ne najdeno. Že s samo prisotnostjo otrok in pedagogov se prostor naredi drugačen, dodatno pa lahko ta prostor spremenimo še s tehnologijo in pripomočki, ki znotraj tega prostora omogočijo aktivno pristopanje k ustvarjanju gibalno-igralnega okolja, ki transcendira v varen svet igre, kjer je otrok glavni akter. Če nam to dobro uspe, smo priča podobi sveta, ki se skozi doživljanje celote holografsko vtisne v otroka in mu razkrije sonaravni način bivanja, kjer ne gre brez upoštevanja lastnih in okoljskih omejitev in kjer je komunikacija (pa čeprav zgolj intuitivna) vseh deležnikov okolja bistvenega pomena. V tem smislu se otrok odpre vsemu, kar je okrog njega in na ta način razširi samega sebe globlje v prostor, sprejme okolico kot del sebe oz. se vtke v mrežo odnosov na aktiven način in tako spremeni mrežo samo. Od tu pa izhaja etičnost našega novega koncepta, kjer gre za odgovorno sprejemanje sebe in okolja ter vseh odnosov, ki so nastali z vstopom v igralni prostor.
Okolje, v katerem učimo na način, kot ga bomo uvedli s pomočjo nove etike športa, moramo razumeti kot habitus. Habitus lahko poenostavljeno razumemo kot organizem, ki se je vzpostavil na odnosih v skupini in v prostoru ter času, ki ga ta skupina zaseda. Habitus je materializacija vseh teh medodnosov, vsega, kar posamezniki (subjekti in objekti) vnašajo in prinašajo v ta prostor, tudi izkušnje iz zgodovine. Torej, struktura, ki jo postavljamo z novo igralno-športno kulturo vzpostavlja tak habitus, kjer je mogoč razvoj drugačne paradigme športa. Brez zadržkov ter brez nasilja tak habitus samodejno izloči tiste elemente stare paradigme, ki jih v novih okoliščinah ne želimo več obnavljati.
Treba se je na novo povezati, vzpostaviti sistem, ki bo utrjeval mrežo življenja in spodbujal njen razvoj. Treba je iskati načine samozadostnega kroženja bioloških in tehnoloških virov, ustvarjati gibalno-igralne in športne prakse, kjer je v ospredju medčloveška doživljajska kakovost in povezanost z naravo, kjer se razkriva raznolikost in išče dinamično ravnovesje. Treba je težiti k temu, da so športni spektakli, če že morajo biti (kot privilegiji kulture), ekološko nevtralni. Ustvariti je treba drugačen ekonomski red, v katerem se osnovna športna oprema in mnogi potrošni izdelki vračajo v sistem kot biološki/materialni vir in ne kot neuporaben odpadek. In nenazadnje, priznati si je treba, da je prevladujoča tekmovalna paradigma vrhunskega športa za dosežek, ki se potrjuje na trgu spektakla in se tiho napaja na storilnostno naravnani športni vzgoji, že v temeljih zgrešena. Z vidika trajnostnega razvoja ter socialne in ekološke skrbi - nič ni bolj zgrešeno kot to, da so ljudje ustvarili institucije, ki se uravnavajo po linearnih in togih hierarhičnih povezavah z namenom ekskluzivne maksimizacije moči in blaginje elite. Ideologija monokulturnosti se niti na njivah dolgo ne obdrži, saj vodi v totalno izčrpanje naravnih virov, daje lažen občutek navideznega uspeha, a vseskozi in do konca deluje avto-destruktivno. Mi iščemo ravno nasprotje: ustvariti želimo pogoje, kjer se bo krepila moč, raznovrstnost in trajnost mreže življenja.
Če smo zadovoljivo prepoznali in razkrili paradigmatske in sistemske manipulacije, se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da ne reproduciramo stanja, kjer obstoječi centri moči jemljejo zrak in svetlobo podrastju. Pri tem ne pričakujemo napredka na podlagi praporov in idealov, ki imajo vrednost samo v boju, kot pravi Nietzsche – jih bomo pa kot take uporabili kot obliže na ranah nosilcev nove ideologije. Kjer je še mogoče in bolj smiselno, je treba delovati korekturno na odnose in institucijo ter jih vpeti v mrežo globalne so-odgovornosti. Kjer pa okoliščine in posamezniki tega ne dovoljujejo, pa bomo brez boja za oblast poskusili prevzeti oblast in ustvarili svoj svet, svet alter-institucij.
Pri tem nas vodita upanje in zaupanje. Prvo sloni na prepričanju, da imamo prav, drugo pa izhaja iz predanosti življenju.
Tako!
[1] Negri, Hardt, 2003: 12
[2] Eichberg, 2004: 66
[3] Möller, 2004
[4] Loland, 2004
[5] Damkjaer, 2004
[6] Carrington, 2004: 97
[7] Ibid.
[8] Wamsley, 2004: 242
[9] Sloterdijk, 2000
[10] Maitland, 1995: 29
Tako! ;-)
Smo, kjer smo.
Za poglobljeno kritično študijo olimpijske ideologije toplo priporočam tudi "prepovedana" dela Ljubodraga Simonovića Ducija, ki je vrhunski in olimpijski šport sam doživel, spoznal svojo ujetost v ideološko past ter se postavil kot eden redkih filozofov športa z integriteto kritičnega misleca.
Kako torej poskrbeti za svoje otroke, ki imajo radi šport in potrebujejo gibanje in igro?
Kako se izviti iz primeža olimpijskega gibanja?
Politično sem že zdavnaj nehal biti aktiven v športu, saj so bile moje ideje o tem, da je treba razdružiti korvno organizacijo OKS-ZŠZ na dva dela, bogokletno nesprejemljive za večino. Žal, kajti, takoj ko nacionalne zveze izvolijo predsednika, le-ta v skladu z listino postane odposlanec olimpijskega gibanja v državi in s tem ves slovenski šport postane proizvodna enota MOKa.
Staršem in trenerjem priporočam, da ne obračajo pogleda stran od patologij, ki jih prinaša šport. Vse ima svojo senčno plat, kar pa ne pomeni, da nič ni dobro in koristno. Poleg telesne, je v športu treba sprotno izvajati tudi miselno in vrednotno higieno! Mislim, da bo po Parizu 2024 to večina dojela. Upam.
MLad človek mora svoje telesne kapacitete dobro razviti, telo dobro spoznati in ga spoštovati, saj je to kapital, ki ga ima vse življenje. Šport ima lahko veliko koristi, a le pod pogojem, da ga izvajamo in soustvarjamo zavestno na vseh ravneh: telesni, čustveni in mentalni.
"Ne pozabi na svet, ko si v svetu športa!"
V jeseni ponudimo otrokom in mladini ter staršem, ki jim ni vseeno, edinstven program učenja življenjskih veščin.
Še pred tem pa seveda povabimo k dihanju.
Knjiga ZADIHAJ! bo kmalu med nami.
Vabljeni k nakupu v predprodaji.
Kaj o vsebini pravijo znani Slovenci in strokovnjaki pa si lahko preberete na https://www.dihalnica.si/knjiga-zadihaj
Comments